Novice

kritike in recenzije

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Koridor, 22. marec 2015 ― Noel Gallagher's High Flying Birds – Chasing Yesterday: o Boljša polovica bratov Gallagher Noel tudi na svoji drugi solo plati razvija zvok britpopovskih devetdesetih. Tokrat nam s pridihom sedemdesetih ponuja izredno poslušljiv nedeljsko sproščujoč album poln empatičnega enostavnega pop rock skladbotvorja. Nič kaj posebej presežnega in inovativnega, a lepo je videti, da se Noel počasi približuje formi iz časov vrhunca Oasisov. J. P. https://www.youtube.com/watch?v=bzQYtpjMjSo (skladba "Ballad Of The Mighty I")
Time Lapse (2014)

Time Lapse (2014)

Filmski kotiček, 20. marec 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDržava: ZDALeto: 2014Žanri: ZF, Triler Dolžina: 104', ImdbRežija: Bradley KingScenarij: Bradley King, Bp CooperIgrajo: Danielle Panabaker, Matt O'Leary, George Finn, Jason Spisak, Amin Joseph Finn (Matt O'Leary) je slikar, ki že nekaj časa ni naslikal nič. Mladeniču jasno, da od nečesa mora živeti, zato med čakanjem na konec ustvarjalne blokade prevzame delo hišnika v nekem stanovanjskem kompleksu. Skupaj s službo je dobil tudi hišniško stanovanje, v katerem živi skupaj s punco Callie (Danielle Panabaker) in najboljšim prijateljem Jasperjem (George Finn). Eden izmed starejših stanovalcev že nekaj mesecev ni plačal najemnino, zato se Finn zglasi pri njegovi enoti, da preveri, ali je z najemnikom vse v redu. Kup časopisov pred vrati in poln nabiralnik jasno namigujejo, da stanovalec že nekaj časa ni zapustil stanovanja, oziroma se vrnil vanj. Zaskrbljeni hišnik zato vstopi v stanovanje in ugotovi, da je strah bil neutemeljen - za vrati stanovanja ni nobenega trupla. Njegovo pozornost med razgledovanjem pritegne nenavaden, kameri podoben aparat v velikem kovinskem ohišju. Še bolj radoveden postane, ko na steni za to čudno napravo opazi številne fotografije, radovednost pa se spremeni v strah in zmedenost, ko na neobičajni seriji slik prepozna svojo dnevno sobo. Odkritje podeli s Callie in Jasperjem, rezultat skupinskega naprezanja možganov pa je sklep, da so vse slike posnete v serijah, v enakih časovnih presledkih. Toda pravo presenečenje šele pride, ko v reži aparata odkrijejo zadnjo sliko, na kateri je ujeto vzdušje na zabavi, ki se še ni zgodila in je načrtovana za naslednji dan. Njihova domneva, da aparat slika v prihodnost, se v naslednjih dneh izkaže za pravilno, poznavanje koščka prihodnosti pa jim odpre neslutene možnosti.  Izvirnost v pristopu in realizaciji igra pomembno vlogo pri realizaciji malih, nizkobudžetnih projektov. Ob pravi ideji, ki v produkcijskem smislu ni pretirano zahtevna, se dober ZF film lahko posname tudi s

[LITERATURA: tuje] Recenzija slikanice: Fabrizio Silei in Maurizio A. C. Quarello - Avtobus Rose Parks

Koridor, 20. marec 2015 ― Založba: Sanje Leto izdaje: 2015 Prevod: Dean Rajčić 1. decembra leta 1955 se je pričela velika zgodba bojevanja za pravice temnopoltih ljudi v Ameriki. Velika zgodba pa se je razvila iz navidez majhne, iz upora posameznice, ki na avtobusu v Alabami ni hotela odstopiti svojega sedeža belcu. Ta rumen avtobus je postal simbol za revolucionarne spremembe, ki so se v petdesetih letih začele dogajati v Ameriki in so pomenile začetek konca rasnemu razlikovanju. Večkrat nagrajena slikanica Avtobus Rose Parks je napisana v obliki zgodbe v zgodbi. Prvi pripovedni okvir opisuje dedka in njegovega vnuka, ki se odpravita na izlet v Detroit, v Muzej Henryja Forda. Drug okvir pa poteka vzporedno in časovno oddaljeno, saj dedek svojemu vnuku iz subjektivne perspektive pripoveduje o Rosi Parks, ki je za razliko od njega tisti dan obsedela na svojem sedežu, s tem pa hkrati vstala za celotno temnopolto ljudstvo. Poleg očitne zgodovinske vrednosti, ki jo slikanica nosi, je pomembna zlasti ideja o moči glasu in stališč posameznika, ki drastično zarežejo in za vedno spremenijo družbeni tok dogajanja. Je zgodba o pogumu in strahu, o človeški okrutnosti in njegovi vzvišenosti, v kateri se postavi na pozicijo, kjer lahko degradira drugega človeka na raven drugorazrednega bitja samo na podlagi barve kože. Nenazadnje pa je tudi zgodba o potrebi po humanosti, po podpori in človečnosti, ki lahko spremeni svet na bolje. Dramaturgija slikanice je trdna predvsem zaradi ilustracij, ki spominjajo na dela slikarjev ameriškega realizma, še posebej na slike Edwarda Hopperja. Simpatični so intertekstualni elementi, ki zapolnjujejo tekstualne praznine, orišejo dogajalni čas in slikanico dvignejo na višjo raven. Vzporednost dveh časov, preteklosti in sedanjosti, ter vzporednost dveh generacij je nakazana z uporabo barv, saj je zgodba o dedku in vnuku upodobljena s paleto raznovrstnih barv, zgodba o Rosi Parks pa je predstavljena skozi siv, črn in bel kolorit. Likovne podobe zaradi eksperimentiranja s
Med bliščem in banalnostjo

Med bliščem in banalnostjo

Pogledi, 20. marec 2015 ― Fotograf Matjaž Kačičnik se v Cankarjevem domu že tretjič zapored predstavlja s svojimi podobami iz Egipta, dežele, s katero se ni srečal le bežno ali za krajši čas, ampak se je tam naselil. Življenje v njej torej dokaj dobro pozna, kar je videti tudi v njegovi novi seriji o tamkajšnjih Koptih. 

Družinska orientacija

Pogledi, 19. marec 2015 ― Ob Umetnikih in meščanih je Kos poudaril, da gre za knjigo, v kateri obuja spomine iz zasebne sfere, delo pa ne posega v polje javnega; ne sega niti na področje kulture niti politike. Izjava se mi zdi posrečeno simptomatična: delo ni politično, čeprav so osebe, predstavljene z nekakšnimi osebnimi izkaznicami (Kos navaja imena, naslove, osrednje značilnosti), vselej versko in politično opredeljene ter gre pri tem za nekaj skrajno pomenljivega. 

[LITERATURA: domače] Recenzija zbirke kolumn: Miha Mazzini - Samo smeh nas lahko reši

Koridor, 18. marec 2015 ― Založba: Založba Goga Leto izdaje: 2014 Miha Mazzini, slovenski pisatelj in kolumnist, v svoji drugi zbirki kolumn, ki so bile objavljene na portalu Planet Siol.net, z debelo šibo udari po biti slovenstva in »slovenceljstva«, si privošči pridnega in ubogega janeza in izpostavlja stvari, ki bi jih po njegovem morali dojemati kot problematične, a so v naši deželi tako splošno sprejete, da jih nihče več ne opazi. Nihče razen Mihe Mazzinija. Ravno zaradi svojstvenega načina razmišljanja njegove kolumne dosegajo širšo publiko, ki se lahko poistoveti z obravnavano tematiko - ali pa zgolj z njegovim načinom mišljenja. V dvainpetdesetih kolumnah, zbranih v knjigi Samo smeh nas lahko reši, lahko najdemo široko paleto tematik, ki se dotikajo duha aktualnega časa ali pa se vrnejo v preteklost, kjer požgečkajo okostnjake v omarah, kot bi hoteli preveriti, če so slučajno še živi. Nit, ki se skozi knjigo neumorno prepleta, pretrga in nato znova zavozla, se barva v odtenkih nikoli dolgočasnega načina razmišljanja Slovencev, mnogih peripetij pisca tako v tujini kot doma in aktualnih dogodkov slovenske politike. Avtorjeva misel, vidna skozi širok nabor obravnavanih tem, bralca s svojo prodorno in izrazito cinično noto spodbudi k razmišljanju, ne glede na to, ali se z Mazzinijem strinja ali ne. Značilni izteki kolumn pa ne razrešujejo predhodno zastavljenega vprašanja, temveč pustijo bralcu prosto pot pri svojstvenem zaključku celotne ideje. Če vzamemo v obzir medij, kjer so te kolumne objavljene, takšna stvar niti ni tako nenavadna. Ravno zaradi te strukture se avtor ne opredeli in ostane varno v nevtralnem območju, bralec pa si z osebnim razmišljanjem ustvari vrhunec, ki je še toliko boljši, saj mu je lasten. Mazzinijevska cinična kritičnost poseže tudi onkraj aktualnega dogajanja in se v marsikateri kolumni osredotoči na perečo problematiko slovenskega notranjega nesoglasja ali ideoloških konfliktov, vendar se z visokim mojstrstvom prebija skozi vse pasti, po švicarsko nevtralen.
A Most Violent Year (2014)

A Most Violent Year (2014)

Filmski kotiček, 18. marec 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDržava: ZDALeto: 2014Žanri: Akcija, Krimi, Drama Dolžina: 125', ImdbRežija: J.C. ChandorScenarij: J.C. ChandorIgrajo: Oscar Isaac, Jessica Chastain, David Oyelowo, Alessandro Nivola, Elyes Gabel, Albert Brooks, Catalina Sandino Moreno, Peter Gerety, Christopher Abbott, Glenn Fleshler, David Marguiles Leta 1981 je kriminaliteta v New Yorku po uradnih statističnih podatkih dosegla najvišji nivo v celotni zgodovini mesta. Mejne vrednosti so znova dosežene na začetku 90-ih, vendar  leto 81' po uradnih podatkih še danes velja za najbolj nasilno leto v newyorški zgodovini. Prav zato je Newyorčan J.C. Chandor odločil za naslov Najbolj nasilno leto, s katerim je k svoji filmografiji dodal še tretji odmeven naslov. Spomnimo se: 41-letni režiser in scenarist se je na sceno prebil z Naklepnim tveganjem (Margin Call, 2011), v 36-urni format zapakirano zgodbo o propadu velike investicijske banke, dve leti kasneje pa je Roberta Redforda v akcijski drami Vse je izgubljeno (All Is Lost) poslal v spopad z naravo in boj za golo preživetje sredi oceana. Z obema filmoma je pustil več kot soliden vtis in veseli me, da ta zanimivi filmar tudi v tretje ostaja v dobri formi.  Poznavalci režiserjevega opusa bi se najbrž strinjali s trditvijo, da je lajtmotiv vseh Chandorjevih filmov odziv in funkcioniranje posameznika pod raznovrstnimi pritiski. Pod pritiskom je tudi Abel Morales (Oscar Isaac), ambiciozni lastnik podjetja za prodajo in dostavo goriv, ki se sredi ogrevalne sezone sooča s kopico težav. Napočil je čas za dolgo načrtovano širitev kapacitet podjetja, ki bo z nakupom  novega skladiščnega terminala dobilo povsem novo dimenzijo in postalo najmočnejši igralec v New Yorku in bližnji okolici. Za realizacijo ambicioznega projekta potrebuje pomoč banke, ki naj ne bi bila vprašljiva. Vzporedno z aktivnostmi okoli nakupa terminala se Abel sooča z vedno pogostejšimi roparskimi napadi, v katerih predrzni napadalci voznike cistern enostavno vržejo na cesto (n
Gre za ljudski pogled na umetnost

Gre za ljudski pogled na umetnost

Pogledi, 18. marec 2015 ― Škofjeloški pasijon (latinsko Processio locopolitana), ki si ga bo od 21. marca ponovno mogoče ogledati na različnih prizoriščih v Škofji Loki, je uprizoritev, ki temelji na najstarejšem ohranjenem dramskem besedilu v slovenskem jeziku. Leta 1721 ga je napisal kapucin Lovrenc Marušič, imenovan tudi Romuald Štandreški. V 18. stoletju je bilo tovrstnih prireditev precej in zapisov o njih je tudi pri nas dovolj, da lahko zapišemo, da je šlo za eno od pogostih uprizarjanj Jezusovega trpljenja in vstajenja.
Pod milim nebom, Bogu na očeh

Pod milim nebom, Bogu na očeh

Pogledi, 18. marec 2015 ― Gledališče, pravimo, se je rodilo iz svetih obredov. A kdaj je obred postal (gledališka) predstava? Ko je izgubil svojo sakralno funkcijo? Ker je naš pogled v zgodovino, še zlasti v zgodovino predhelenskega časa, zamegljen, dostopni so nam samo snovni artefakti, lahko samo ugibamo, kako so npr. Sumerci, avtorji Epa o Gilgamešu, izvajali ta ep; so ga recitirali, peli, plesali? So ga rapsodi govorili zbranim poslušalcem, četudi je bil zapisan na glinenih ploščicah. In je mar res, da so stari narodi gledali v nočno nebo, kot mi danes zremo v televizijski ekran?
še novic